1. aprila 1998
Druga studijska plošča Ane Pupedan, utrjuje zgodnji, že povsem prepoznaven izraz skupine: igriv, glasbeno odprt, lokalno zasidran in brez potrebe po predalčkanju. Album se giblje med rockom, punkom, jazzom, etnom, rapom, humorjem in neposredno pripovednostjo, pri čemer domače in popularno, robato in spevno, resno in zafrkantsko sobivajo v značilni pupedanski logiki. Deluje kot zgodnji manifest skupine, ki svoje identitete ni gradila z zlagano pozo, ampak s samosvojostjo, iskrenostjo, ustvarjalno brkljarijo in občutkom, da je mogoče iz lokalnega narediti nekaj univerzalnega. Na koncu albuma je tudi pesem, ki jo občinstvo še danes nestrpno čaka na vsakem koncertu.